Podzemna dediščina, kjer so v temi iskali svetlobo svinca
Zgodba Helenskega rova sega globoko v preteklost. Prvi pisni vir o rudarjenju na območju današnje Podpece je iz leta 1746, ko rudarski sodnik Johann Georg Warhnuss poroča o odkritju bogatega nahajališča svinčeve rude v rovu blizu cerkve sv. Helene. V tem času je pod zemljo delalo kar osemindvajset rudarjev.
Leta 1876 so z izgradnjo Helenskega rova začeli novo poglavje rudarjenja. Nedaleč stran so kasneje odkrili Triurno rudišče, ki je kmalu postalo najbogatejše v celotnem Mežiškem rudarskem revirju. Leta 1905 je Helena proizvedla kar 89 % vse rude v regiji – številka, ki govori o izjemni gospodarski in strateški vrednosti območja.
Ime rov dolguje prav cerkvi sv. Helene na Pikovem, zgrajeni v 15. stoletju, ki še danes čuva to zgodovinsko območje.
Danes se rovi ne uporabljajo več za pridobivanje rude, temveč kot prostor raziskovanja, izobraževanja in ohranjanja geološke dediščine, saj nosijo neprecenljivo zgodbo zemlje in človeka pod njo.
