V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se preselili na naše najvišje gore in planine. Če so se hoteli med seboj pogovoriti, niso šli tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili kar z gore na goro. Če si je kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo zaklical in zaželeni predmet mu je sosed vrgel z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli s periščem iz reke.
Velikani so bili sicer zelo močni, pametni pa ne, niti orodja si niso znali narediti. Drevje so ruvali iz zemlje kar s koreninami vred. Šele poznejši rod si je naredil lesene sekire. Ta rod je bil že toliko pameten, da si je znal narediti divji ogenj: drgnili so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je les vnel.
Ker so zelo dolgo živeli, se je zgodilo, da je ded pestoval otroke vnukov. Stari rod Ajdov je bil žalosten, ko je videl, da mlajši rodovi niso več tako velike rasti kakor oni sami. Končno se je rodil najmlajši rod, to smo mi ljudje. Ko so živeli tudi že ljudje, je Ajd nekoč poklical človeka in mu napovedal vojno. Predlagal je človeku, da naredita najprej majhno preizkušnjo. Ajd je vzel v roko velik kamen in ga v roki zmlel v prah. Človek pa je vzel hleb sira in ga stisnil, da je pritekla iz njega voda.
Ajd se je ustrašil in rekel: »Manjši si, a močnejši od mene. Ne bova se vojskovala.«
Hči nekega Ajda se je rada sprehajala. Dvakrat je šla tudi skozi Leše pri Prevaljah v Mežiški dolini. V dolini si je vsakokrat nabrala v predpasnik kamenja, da bi se doma z njim "kamenčkala". A vselej jo je, ko je dospela na Leše, poklical oče, pa je spustila kamenje iz predpasnika in pohitela k očetu. Iz kamenja, ki ga je tako Ajdova hči dvakrat izsula iz predpasnika, so pozneje sezidali cerkev na Lešah.
Nekoč je ta Ajdinja zagledala na polju orače. Pobrala je orače, plug, brano in vole v predpasnik in jih odnesla očetu, da ji pove, kakšni črvički so to, ki razrivajo zemljo.
Oče jo je poučil:
»To so ljudje, zarod, ki bo ostal, mi bomo pa vsi pomrli. Ne smemo jim storiti nič žalega. Nazaj jih nesi!«
Pogovor je slišal ded in poklical vnukinjo. Ded zaradi starosti ni več tako dobro videl, da bi mogel razločiti velikost ljudi. Zato jih je le rahlo potipal, a pri tem zlomil hlapcu roko. Rekel je, naj vtakne eden izmed oračev prst med njegove tri prste, da bo spoznal, kako krepki so ljudje.
Gospodar je brž izdrl branšek iz brane in ga vtaknil med tri Ajdove prste. Ta jih je stisnil in prelomil branšek na dvoje. Nato je pohvalil gospodarja:
»Majhen si že, majhen, a čvrst si še kljub temu!«
Ajdinja je nesla potem orače nazaj na njivo in jih po naročilu rahlo položila na zemljo. Kljub temu pa so si voli zavoljo padca iz višine polomili noge.
Poznejši Ajdov rod se je menda v Mežiški dolini pokristjanil. Sezidal si je na Papeževem na Lešah trdno graščino. Tudi obe cerkvi na Lešah je postavil Ajdovski rod na Papeževem. Cerkvico sv. Ane je sezidala Ajdinja, zgornjo pa njen mož. Imela sta samo eno kladivo, kdor ga je rabil, se je nagnil k drugemu ponj, tako ni bilo treba nobenemu prekiniti dela.
Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke.
