Na nadmorski višini 1073 metrov, nad dolino reke Meže, mogočno stoji gotska cerkev sv. Jakoba starejšega – zavetnika romarjev, delavcev in vojakov, pa tudi priprošnika za vreme in rodovitna polja. Cerkev je bila domnevno pozidana že v 13. ali 14. stoletju, njena podoba pa še danes zaznamuje razgibano pokrajino na skrajnem severu Slovenije.
Zaradi svoje izjemne lege na robu pobočja je vidna iz vseh okoliških dolin, kot tihi opomnik časa, ko se je svet še meril v korakih romarjev in zvokih zvonov. Njeni trije bronasti zvonovi nosijo svoj glas daleč čez gozdove in vrhove – vse do najbolj oddaljenih kmetij v gorah.
Notranjost cerkve skriva oltar sv. Jakoba, upodobljenega s popotno palico in školjko, ter dva stranska oltarja – posvečena Materi Božji in sv. Petru. Posebna vrednost je v stropni poslikavi z motivi rožnega venca in človekovih poslednjih reči, dopolnjeni s starimi, ročno napisanimi podnapisi, ki v prostoru zadržujejo težo sporočil preteklosti.
Leta 1986 je bila cerkev celovito obnovljena, skupaj z obema kapelicama pri vhodu na pokopališče, kjer stojita kipa sv. Jurija in sv. Martina – kot tihi stražarji večnosti
